Rojen na Muljavi. Eno leto se je šolal v Višnji Gori in v tem obdobju je spoznal Janeza Ciglerja, ki je bil takrat župnik in šolski katehet. Prav gotovo je duhovnik, ki je kazal širši ljudski interes kot samo vzgajati k pobožnostim, vplival na nadarjenega mladega učenca, da je treba neposredno iz ljudskega življenja črpati moč in motive za svoje pripovedništvo. Vpliv je bil tako izrazit, da je po končanem šolanju na gimnaziji v Ljubljani in začetnem študiju slavistike in klasične filologije na Dunaju, kateri je zaradi finančnih težav predčasno zapustil, ustvaril kot pisatelj izjemen opus vseh zvrsti: romane, povesti, novele in igre. Jurčičev Deseti brat, Domen, Jurij Kozjak in druge pripovedi so postale klasika našega pripovedništva in izročilo slovenske preteklosti novim generacijam, da se lahko v vsakem času zavedamo svojih korenin.

 Ob ta pestri opus je treba šteti še časnikarsko prozo. Od leta 1868 je delal kot časnikar pri časopisu Slovenski narod, ki ga je v Mariboru urejal in izdajal rojak Anton Tomšič iz Dednega Dola. Leta 1871 je po njegovi nenadni smrti ( umrl je star komaj devetindvajset let) prevzel uredništvo časopisa in ga leta 1872 preselil v Ljubljano, v poslopje kavarne Evropa. To ljubljansko palačo je leta 1867 dal postaviti hotelir Luka Tavčar po načrtih arhitekta Tietzeja. Tako sta hotel Europa in restavracija Pri Auru postala zbirališče » najodličnejše družbe ljubljanskih rodoljubov«.

S položaja urednika ga je  1872 leta neuspešno poskušal izpodriniti Ivan Železnikar (1839-1892), ki je kot časnikar tesno sodeloval s Tomšičem in Jurčičem do tega spora. Uredništvo je prevzel šele po Jurčičevi smrti.

Višnja Gora je tako usodno povezala tri velike ljudi:  Antona Tomšiča, Josipa Jurčiča in Janeza Ciglerja.