Header image

Kulturni ustvarjalci

Anton Tomšič (1842-1871)

Anton Tomšič

 

Rodil se je v Dednem dolu, na domačiji, ki se ji danes po domače pravi »Pri Mačkovih« kot sin preprostega kmeta in gospodinje .

Najprej je obiskoval višenjsko župnijsko šolo nato gimnazijo v Ljubljani, šolanje je nadaljeval še v Trstu, Celju in Novem mestu. Po odlično opravljeni maturi se je vpisal na pravno fakulteto v Gradcu.

Bil je prvi urednik Slovenskega naroda in prvi poklicni slovenski časnikar. Zagovarjal je politiko slovanstva in zedinjene Slovenije. S takim svetovnim in političnim nadzorom je predstavljal nevarnost za vse nasprotnike slovenstva in napredne slovenske misli. S prodornimi, jasnimi in ognjevitimi uvodniki v Slovenskem narodu se je zameril takratnim oblastnikom, ki so ga pogosto spravili pred sodišče.

V eni izmed obravnav, je Tomšičev zagovornik dr. Razlag, zahteval obravnavo v slovenskem jeziku, ki pa jo je sodišče zavrnilo in predlagalo obravnavo v nemščini in slovenščini. Tomšič se je zagovarjal le po slovensko, prav tako sta slovensko govorila državni pravnik in dr. Razlag. Obravnava se je končala s Tomšičevo zmagoslavno oprostitvijo.

Prijateljeval je z dr. Vošnjakom in Jurčičem, s katerim sta nekaj časa tudi skupaj stanovala v zelo slabih razmerah kar v uredništvu Slovenskega naroda.

Iz Tomšičevega časa  je ostala slovenska lipa, pod katero se je že mladi Tomšič navzel domoljubja.

V Višnji Gori so po Antonu Tomšiču poimenovali ulico, ki pa je označena tudi z napisno tablo, njegova rojstna hiša pa ne nosi nikakršnega obeležja.

 

Janez Cigler (1792-1869)

Doprsni kip Janeza Ciglerja

Rodil se je na Vodmatu. V času francoske zasedbe naših krajev, je obiskoval šolo in pod vplivom učitelja in vzornika Valentina Vodnika (1758-1819), ravnatelja obrtnih šol in učitelja humanističnih predmetov na bogoslovju, pesnika, časnikarja in jezikoslovca), je pisal in objavljal v slovenščini. Veliko je potoval po Evropi in Balkanu.

Bil je učitelj verouka in vzornik Josipu Jučiču poznejšem avtorju prvega slovenskega romana Deseti brat, med njegovim šolanjem v Višnji Gori.

Zgodnji opus obsega nabožno pisanje, litanije (Litanije od vsih svetnikov in matere božje), molitve (Duhovni studenec, Molitve za bolnike), mašne bukve, prevode ( prevodi Baragovih pisem o misionarskem delu med Indijanci v Severni Ameriki).

Poučno-strokovni članki, ki so bili objavljeni v Novicah : slovenske knjižne novosti,naravoslovje, ljudsko kmetovanje, čebelarjenje, vraže, zgodovina.

Leposlovna dela, ki so bila objavljena v Kranjski čebelici: basni, pripovedne pesmi iz ljudskega izročila.

Temelj slovenske literature je postavljen  v letu 1836 in se začenja s Ciglerjevo Srečo v nesreči.( prva slovenska povest), Kopitarjevo razlago glagolskih napisov in Prešernovo epsko pesnitvijo Krst pri Savici.

Dopisoval se je in prijateljeval z:

  • Antonom Martinom Slomškom (1800-1862), celovškim spiritualom, lavantinskim škofom in borcem za pravice slovenskega naroda, vrstnikom Franceta Prešerna.
  • Irenejem Friderikom Baragom (1797-1868), misionarjem, škofom Gor. Michigana, pisateljem.
  • Antonom Alojzijem Wolfom (1782-1859), ljubljanskim škofom, mecenom, avtorjem slovensko- nemškega slovarja in pobudnikom prevoda Svetega pisma.
  • Franom Levstikom ( 1831-1887), literarni teoretik in kritik omenja pisatelja Ciglerja kot vzor leposlovnega pisanja za slovenskega kmeta.

Na grobnem spomeniku, ki danes že razpada, je tale napis, ki si ga je sestavil sam:

Tukaj trupla prah počiva,

Duša tam plačilo vživa,

kličem milo ‘z temne jame:

moli, o prijatel, zame!


Josip Jurčič (1844-1881)

Rojen na Muljavi. Eno leto se je šolal v Višnji Gori in v tem obdobju je spoznal Janeza Ciglerja, ki je bil takrat župnik in šolski katehet. Prav gotovo je duhovnik, ki je kazal širši ljudski interes kot samo vzgajati k pobožnostim, vplival na nadarjenega mladega učenca, da je treba neposredno iz ljudskega življenja črpati moč in motive za svoje pripovedništvo. Vpliv je bil tako izrazit, da je po končanem šolanju na gimnaziji v Ljubljani in začetnem študiju slavistike in klasične filologije na Dunaju, kateri je zaradi finančnih težav predčasno zapustil, ustvaril kot pisatelj izjemen opus vseh zvrsti: romane, povesti, novele in igre. Jurčičev Deseti brat, Domen, Jurij Kozjak in druge pripovedi so postale klasika našega pripovedništva in izročilo slovenske preteklosti novim generacijam, da se lahko v vsakem času zavedamo svojih korenin.

Ob ta pestri opus je treba šteti še časnikarsko prozo. Od leta 1868 je delal kot časnikar pri časopisu Slovenski narod, ki ga je v Mariboru urejal in izdajal rojak Anton Tomšič iz Dednega Dola. Leta 1871 je po njegovi nenadni smrti ( umrl je star komaj devetindvajset let) prevzel uredništvo časopisa in ga leta 1872 preselil v Ljubljano, v poslopje kavarne Evropa. To ljubljansko palačo je leta 1867 dal postaviti hotelir Luka Tavčar po načrtih arhitekta Tietzeja. Tako sta hotel Europa in restavracija Pri Auru postala zbirališče » najodličnejše družbe ljubljanskih rodoljubov«.

S položaja urednika ga je  1872 leta neuspešno poskušal izpodriniti Ivan Železnikar (1839-1892), ki je kot časnikar tesno sodeloval s Tomšičem in Jurčičem do tega spora. Uredništvo je prevzel šele po Jurčičevi smrti.

Višnja Gora je tako usodno povezala tri velike ljudi:  Antona Tomšiča, Josipa Jurčiča in Janeza Ciglerja.

več:  Josip Jurčič v Wikipediji.

 

Janez Čandek (1581 – 1624)

 

On je prevedel v slovenščino Evangelia inu Listuvi, ker je potem izdal škof Hren l. 1613 v 3000 izvodih. Čandek je prevedel tudi Kanzijev katekizem za otroke, poučeval je mladino v Ljubljani, bil je tudi slovenski pridigar v Celovcu. Rojstna domačija je sedaj v lasti družine Rutar-Pilko, ki zgledno skrbi tako za domačijo, kot za kulturne prireditve na domačiji. Ga. Marica Pilko je bila dolga leta tajnica turističnega društva Višnja Gora.

 

Marica Pilko

Ga. Pilko je od svojega prihoda v Višnjo Goro animatorka številnih kulturnih prireditev: koncertov, razstav in delavnic.

Kot pesnica (izdala je pesniško zbirko »Samo ljubezen«) s pravo mero umetniškega sozvočja združuje literarne večere in razstave uveljavljenih umetnikov in tistih, ki svojo pot še utrjujejo.

Na njenem domu ( posebno v zimskem času ) se ob četrtkih zbira družba somišljenk in ustvarjalk, ki ročne spretnosti izkoriščajo za ustvarjanje majhnih umetnin ( poslikave na steklu, voščilnice, dekorativni predmeti, darila).  Izkupiček od prodaje namenjajo dobrodelnim vsebinam.

 

Edo Turnher (1896 – 1963)

Edo Turnher se je rodil leta 1896 v Loškem potoku. Dolgo časa je bil učitelj in nadučitelj (ravnatelj) v Višnji Gori.

Leta 1942 je od tu odšel v partizane. Leto kasneje je kot odposlanec OF, območja Višnje Gore, na Kočevskem zboru bil izvoljen za člana Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO). Od leta 1944 je kot načelnik za prosveto deloval v predsedstvu Slovenskega narodnega sveta.

Po vojni je bil ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo LRS  (1949-1963). Umrl je v Ljubljani, leta 1969.

 

 

 

Mihaela Zajc-Jarc (1916 – 2010)

Pesnica, pisateljica, zbirateljica krajevnega ljudskega izročila in kulturna delavka, ki se je rodila med prvo svetovno vojno 12.8.1916 v Ljubljani. Po končani gimnaziji je želela se zaposliti. Takoj po vojni se je preselila v izpraznjeno dedovo domačijo v Višnji Gori (njen ded je bil Mihael Omahen, dedendolski župan Višnje Gore) in si ustvarila družino.

Nadaljevala je s kulturnim delom, s katerim je začela že prej ob prijateljevanju z Vido Tauferjevo, Lily Novy, Asto Žnidarčič in s kulturnim krogom, ki se je ob začetku vojne shajal v njihovem stanovanju v Ljubljani. Pesniški ustvarjalnosti je dodala zanimanje za ljudsko izročilo in je začela opisovati zanimive like iz novega okolja. To delo je prikazano v dveh knjigah, v Duhanu iz Višnje Gore (ČZP Kmečki glas 1993) in računalniško razmnoženi zbirki, izdani v samozaložbi, Višenjski zimzelen (1996).

Najpomembnejši delež v njenem literarnem ustvarjanju imajo pesmi. Izhajale so v Mohorjevem koledarju, Novi Mladiki, Zborniku občine Grosuplje, Družinski pratiki in v časopisih (Dolenjski list, Naša skupnost, Višnjan). Ob 500 letnici Višnje Gore je pripravila razmnoženo zbirko ŠOPEK.

Veliko je bilo nenatisnjenih zbirk, objav v glasilih, vendar pa poleg tega obstaja še drugo neobjavljeno gradivo, ki pa ni bilo upoštevano. V zbirki VRBA NAD TOLMUNOM (1996) So pesmi so razvrščene v šest skupin:

• NA STOPNICAH SRCA (razmišlja o sebi, o pesniškem ustvarjanju, odtujenosti, bolečini)

• SAMO ENA PTICA (so zbrane ljubezenske pesmi)

• POLETI, POZIMI (opisuje razpoloženje v naravi)

• DOMAČE OGNJIŠČE(pesmi se nanašajo na dom, družino, domače okolje)

• TA ČAS (opisuje probleme od vojne do današnjih dni)

• PRIJATELJEM (pesmi opisujejo prijateljevanje, kateremu je namenila dosti časa)

 

Angelca Škufca

Angelca Škufca

Angelca Škufca se je rodila 20.12.1932 na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori. Svoja otroška leta je preživljala v obdobju druge svetovne vojne. Živela je pri stricu in teti in je morala skrbeti zanju, zato ni mogla dokončati šole. Vendar kljub temu dobro obvlada slovenski jezik. Ker ima dar opazovanja in ker vse globoko doživlja, je svoja opazovanja in doživljanja začela opisovati v črticah ter jih začela pošiljati Kmečkemu glasu, Prijatelju, Ognjišču.

 

 

 

 

 

Naslovnica knjige

ŠOPEK CVETJA IN TRNJA je nastajal kar 35 let. Angelčin šopek je odraz življenja, saj imajo ti cvetovi in trni korenine v človeških srcih, predvsem v srcu Angelce, ki senčno in sončno stran življenja globoko doživlja, pozorno opazuje in jo zna preliti na papir. Pri tem pride do izraza njena živahnost, zgovornost in življenjski optimizem.

 

Čeprav Angelca v svoji samotni domačiji že precej let živi skoraj puščavniško življenje, je vsaj včasih povezana s svetom. To je takrat, ko jo v njeni samoti vsaj kdo obišče, in res, vsakega obiska je zelo vesela.