Grad Podsmreka kljub nekaterim medlim poskusom v preteklosti, da se oživi njegova družabna in kulturna vloga, že vrsto let sameva in propada.

Njegova zgodovina je povezana ne samo, kot smo navajeni, z zgodovino rodbin, ki so jo imele v lasti, ampak tudi s posledicami sprememb  političnega  in ekonomskega značaja v našem prostoru. Mnoge znamenite rodbine, ki so jo krajši ali daljši čas imele v lasti, so pomembno oblikovale ne le ožji dolenjski, ampak tudi širši slovenski in celo evropski kulturni, gospodarski in politični prostor.

Prvi znani lastniki so Galli. V dvanajsetem stoletju so prišli z Bavarskega, vendar so se na slovenskem etničnem ozemlju udomačili in bili leta 1463, sprejeti med kranjske deželane.

Dva iz družine Gallov, Janez ( Janž ) in Urban, sta bila opata v Stični. Jurij Gall je bil kranjski deželni upravitelj. Janž Gall, cesarski diplomat, pa je v 16. stoletju opravil nekaj važnih diplomatskih potovanj. Nasploh je dunajski dvor, v tveganih diplomatskih misijah dajal, zaradi znanja jezikov in lažje komunikacije, prednost kranjskem plemstvu.

Sledeča znamenita rodbina so Lambergi. Bili so lastniki več gradov. Iz njihove rodbine je prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg. Andrej in Wolfang Lamberg sta, v skladu s svojo upravno funkcijo in cesarskimi odloki, urejala položaj Uskokov, ki so se zaradi obrambe pred turškimi napadi začeli naseljevat na Gorjancih.

Krištof in Jožef Lamberg sta bila ugledna diplomata, slednji je dvakrat vodil mirovno poslanstvo v Carigrad v času turških napadov. Sloves družine se odraža v ljudski epski pesmi o Peganu in Lambergarju.

Grof Štefan Ursini-Blagaj je tudi znamenita osebnost katerega rodbina je imela Podsmreko nekaj časa v lasti. V bitki pri Sisku je poveljeval enemu od oddelkov kranjskih strelcev in konjenikov. Kranjska deželna vojska je skupaj  s Korošci, Štajerci, kasneje tudi Hrvati, Uskoki in Krajišniki štela 5000 mož. Pravi pogum kranjskih in karlovških strelcev pod vodstvom Andreja Turjaškega z Žumberka je pognal 12000-glavo turško vojsko v beg. Turki se po tem porazu niso nikoli več opomogli in njihova moč je začela ugašati.

Devetnajsto stoletje je poneslo slavo Podsmreke in dežele Kranjske daleč v svet.

V Podsmreki je delovalo čebelarsko podjetje, ki je  razpošiljalo čebelarsko orodje in panje s kranjsko čebelo po vsej Evropi. Ustanovljeno je bilo leta 1866. Prejelo je prestižne nagrade, med drugim srebrno medaljo na svetovni razstavi v Parizu leta 1878, katero bomo pomnili po izgradnji znamenitega Eifflovega stolpa. Podjetje je izdajalo reklamne kataloge v nemškem, francoskem, madžarskem, poljskem, hrvaškem in češkem jeziku. Naklada je dosegla 285.000 izvodov.

Podjetnost barona Rithschutza, kateri se je leta 1859, star triindvajset let poročil za osemnajstletno Antonijo Cecilijo, Filomeno grofico von Lichtenberg in prevzel v upravo posest Posmreka, je presegla tedanje standarde.. Pakete z orodjem in čebelami so pošiljali na Dansko, Švedsko, Norveško, Rusijo, Španijo in celo evropski del Turčije. Seznam javnih zavodov, ki so v Podsmreki kupili kranjsko čebelo, naveden v reklamnem katalogu, je presenetljiv celo za  razmere današnje globalne trgovine.

Družinska zgodovina ni bila enako uspešna. Oče Emila Rothschutza je bil zaradi goljufive pridobitve naslova barona obtožen in zaprt. V zaporu je samomorom končal življenje. Sin je po tem dogodku priimek spremenil v von Ravenegg. Za slovenske uslužbence in domačine je bil Rožič.

Otroci Emila in Cecilije Ravenegg niso bili tako podjetni kot oče. Sin Franc je zaradi dolgov prodal graščino, gozdove in polja. Zanimivo je, da so tudi bratje Cecilije von Lichtenberg zapravili graščinsko posest v Grosupljem. Sama je starost preživljala v Šiški z dvema hčerkama in dobivala miloščino od plemičev.

Obdobje graščakov in plemičev  se je za Podsmreko končalo. Vplivni trgovci in meščani, vajeni podjetništva in investicij so s svojim premoženjem popolnoma izpodrinili, čedalje bolj obubožano plemstvo.

Ena od takih družin je bila družina Majdič iz Zgornjih Jarš pri Ljubljani. Bili so vodilni na področju mlinarstva, imeli so za ta čas najsodobnejšo tehnologijo, mlin in elektrarno v Kranju, valjčni mlin na paro in turbine v Zgornjih Jaršah. Imeli so v lasti tudi tovarno Induplati. V Celju so odprli sodoben mlin, ki je zmlel 70.000 kg moke dnevno. Leta 1901 so ustanovili veletrgovino Merkur. Podmreko so prevzeli kot kompenzacijo za dolg, ki ga je Ravenegg nabral z odkupom moke. Posestvo so kmalu prodali naprej.

Dunajčan Peter Klarwill je bil predzadnji lastnik Podsmreke. Dal je podreti Raveneggov čebelnjak in pod gradom nasadil sadno drevje. Ker je bil zelo bogat je posest imel samo za užitek in je grad uredil po svojem okusu. Na gradu je uredil lepo knjižnico in zbirko umetnin. Njegovo pretirano uživaško življenje je prizadelo mlado soprogo, tako da je pri triindvajsetih končala življenje s samomorom. Pokopana je na višnjegorskem pokopališču, njena nagrobna plošča je vzidana na steno župnijske cerkve sv. Egidija.

V maju 1939 je Peter Klarwill prodal posestvo družini Verovšek. Evropa je slavila vzpon nacizma in zaradi židovskega porekla je bilo jasno, da ni varen niti v tem delu Evrope, zato jo je zapustil. Vsa oprema, starinsko pohištvo, popolna orožarna in mnoge umetniške slike pa so ostali v Podsmreki.

Anton Verovšek je Podsmreko dedoval po leta 1934 umrlem očetu. Verovškovi so obogateli kot trgovci z železnino in stroji. Trije otroci so prevzeli trgovsko podjetje in ga razvijali naprej. Anton, ki je neozdravljivo zbolel kot otrok za distrofijo mišic, je težko prenašal invalidnost v Ljubljani. Njegovo šolanje je bilo poseben izziv za njega in za družino. Invalidskih vozičkov še ni bilo in zato so ga morali v šolo nositi ali peljati na kolesu. Kljub vsem težavam je dokončal klasično gimnazijo, opravil maturo in arbiturientski tečaj. Z njegovim prihodom na Podsmreko je okolje zaživelo. Družina je bila vzgojena v delovnem in družabnem duhu. Mnogi prijatelji, znanci in sorodniki so prihajali tja, večinoma vlakom iz Ljubljane. Graščina je takrat preživljala lepe čase.

Vojna ji je prizanesla opustošenje. V njej so najdli zatočišče tako begunci kot krajani ob bombardiranju Višnje Gore. Po smrti Antona Verovška leta 1947 je grad zgubil svojega lastnika. Danes je prazen, zanemarjen in žalostna priča kratkoročni pozornosti in interesom naše družbe.

( povzeto iz besedila M.A.Ficko )