Okolica Višnje Gore skriva na svojih gozdnatih pobočjih dva slapova. Enega lahko občudujemo na izviru potoka Višnjice, drugega na izviru Košce. Slednji je najvišji lehnjakov slap v Sloveniji. Lepoto obeh lahko ocenimo na pohodu Po poti dveh slapov, katerega septembra tradicionalno organizira PD Polž.
Pot se začne na železniški postaji Višnja Gora, od katere zavijemo nazaj proti podhodu avtoceste in naprej levo proti Dednem Dolu. Pot teče ob potoku Višnjica, ki je poleg Krke in Temenice naša najpomembnejša tekoča voda. Še pred desetletji je poganjala veliko mlinov, žag in malih elektrarn. Vodo dobiva iz različno močnih izvirov višenjskega pogorja, nekaj pa prispeva tudi Stičnica, s katero se združi na ivanjških Vodotučinah.
V deževnem času v spodnjem toku naraste do velikosti reke, ob suši pa povsem presahne. To je delno posledica kraškega terena, po katerem teče od Gorenje vasi proti Sušici. Tam se del vode umakne v podzemlje. Razgled na pobočja okoliških hribov na severu in avtocesto na jugozahodu zamenja vstop v gozd. Ta v poletni vročini nudi osvežujočo senco, po zimi pa, ko sonce prodira skozi gole veje pretežno bukovega gozda, prijetno zatočišče pred mrazom. Vedno pa nas obogati s tišino in odmaknjenostjo.
Višnjica nas ves čas opozarja s šumenjem, da je njena struga v bližini in da združuje svojo vodno moč z več izviri iz okolice. Eden od njih je tudi Pozelca, blizu mleščevskega mlina na Zgornjem Brezovem. Po urejenih mostičkih prečkamo strugo do prvega od slapov in izvira Višnjice. Od tod nas pot usmerja, po dobro vidnih markacijah, na Blečji Vrh, naprej pa po gozdni poti na Kucelj, 748 m. To je tudi najvišja točka pohoda. Sledi gozdna pot v smeri Gorenjega Brezovega, od tam naprej vzpon na Gradišče in spust po travnatih pobočjih do Vrha.
V bližini gostilne Habjan se z glavne ceste odcepi pot skozi gozd do slapov Kosce. Pot je lepa in nezahtevna, mimo slapov pa, v soteski, strma in bolj zahtevna. Slap je zanimiv v vseh letnih časih. Če je zima dovolj mrzla in dolga je zaledenel, spomladi je najmogočnejši zaradi obilice vode, poleti in jeseni pa ves obdan z mahom in zelenjem. Ob njegovi strugi se vračamo do travnatih pobočji proti Višnji Gori. V poletnem času bomo poplačani z vonjem ciklam, svežino in prijetno senco soteske, mirom in harmonijo, katero danes premore samo še samo sebi prepuščena narava.