Čistilna akcija bo potekala v soboto, 17. aprila 2021, z začetkom ob 9 uri.

Čistilna akcija bo potekala na območju Višnje Gore po sistemu poberimo med sprehodom. Čistili bomo pešpoti, zelenice, javne površine, površine ob lokalnih cestah, brežine Višnjice…

Zbor bo pred Mestno hišo ob 9 uri, kjer bomo razdelili vreče za smeti in rokavice. Dobrodošlo, da rokavice prinesete s seboj, če jih imate.

Vabljeni vsi, ki imate radi čisto naravo in našo Višnjo Goro. Krajani, prijatelji, člani društev, pridružite se.

Upoštevajte navodila NIJZ za preprečevanje okužbe s covid-19.

Po akciji se dobimo pred Mestno hišo med 11.30 in 12.00 uro.

Za vse informacije se obrnite na TD Višnja Gora – Marijeta Lovrić Simoniti, telefon 040 827 081.

The post Čistilna akcija appeared first on Turistično društvo Višnja Gora.

The post Informativna tabla na Gradišču nad Višnjo Goro appeared first on Turistično društvo Višnja Gora.

Višnjegorsko mesto je šolo premoglo najpozneje leta 1496, ko se v listinah omenja »skolastik«. Na šolo v tistim času kaže tudi precejšnje število dunajskih univerzitetnikov iz Višnje Gre na prelomu v novi vek.

Od srede 16. stoletja se šola v listinah večkrat omenja, saj je leta 1554 ljudski učitelj pričel s poučevanjem 15 otrok v Mestni hiši. Za pravi premik na področju šolstva pa štejemo leto 1815, ko je bila ustanovljena trivialna šola, enorazrednica. Učitelj je bil hkrati organist, cerkovnik, pisar in mrliški oglednik. Plačan je bil iz šolnine. Do leta 1824 je pouk potekal v pritlični mežnarski sobici, kasneje pa v Mestni hiši.

Domneva se, da je nekaj učenosti v Višnjanski šoli lahko pridobival tudi Primož Trubar, prav gotovo pa je osnovno šolo v Višnji Gori obiskoval Josip Jurčič.

Leta 1906 je višnjegorska šola postala štirirazrednica in z dograditvijo novega poslopja je dobila podobo, kakršno poznamo še danes. Tudi šolska knjižnica si je opomogla, saj se je pomnožila na okoli 200 knjig.

V šolskem letu 1920/21 so šolo razširili v petrazrednico, deset let kasneje l.1930 v šestrazrednico.

Poslopje je v pritličju imelo 3 učilnice in zbornico, v drugem nadstropju pa so bili ena učilnica, soba za učila, soba za stanovanje samskega učitelja in upraviteljevo trisobno stanovanje. V kleti stavbe so bile še tri ločene drvarnice, klet in kotel za pranje perila. V poslopju je bil vodovod, napeljana je bila tudi elektrika, a to le v stanovanja. Knjižnica je obsegala 320 knjig za šolarje, učiteljem pa je bilo na razpolago 220 knjig.

V času II. Svetovne vojne je pouk potekal v šolski zgradbi vse do bombardiranja kraja leta 1943, nato pa v okolici in v Codellijevem gradu do požiga obeh decembra istega leta. Žal je šola v požaru izgubila ves šolski inventar, arhiv in knjižnico. Pouk je bil prekinjen do marca leta 1945.

Po vojni je postala šola ponovno štirirazrednica. Osemletka je postala šele leta 1963/64 in od septembra 1964 tudi podružnična šola OŠ Stična.

V šolskem letu 1999/2000 so šolski prostori in učilnice utihnili. Šolarji so se preselili v novo moderno stavbo.

Trenutno poteka popolna prenova stare šole in v nastajanju je Hiša kranjske čebele. To bo čudovita hiša doživetij z vstopno turistično informacijsko točko v občino. Znotraj se bo nahajal turistično informacijski center, kavarna, hostel in sodobni muzej o kranjski čebeli, gradu Podsmreka in tudi zgodovini Višnje Gore.

The post Šola appeared first on Turistično društvo Višnja Gora.

Gasa je ožja spodnja mestna ulica, ki obkroža ves zahodni in severni del mesta in ima sedaj ime Sokolska ulica, po nekdaj Sokolskem domu.

Gasa je živela svoje življenje, tu so bili mali obrtniki, predvsem čevljarji in krojači. V njej so živeli tudi nočni čuvaji, ki so vsak večer morali prižigati luči, takoimenovane lanterne na petrolej, ki so bile na vsaki peti hiši. Ob desetih so začeli peti :

» Ura bila je deset, sveta Ana, svet Florjan, pridta nam na pomoč. Varte ognja, varte luč, ura bila je deset.« Uro v tej pesmi so nato spreminjali do treh zjutraj.

The post Gasa appeared first on Turistično društvo Višnja Gora.

Mestna hiša, ki stoji na sedanjem Mestnem trgu št. 21, je že stoletja v javno-mestni lasti. Na oboku nad vhodnimi vrati je v kamen vklesan napis Mestna hiša 1892, ki pa ne označuje tudi njene starosti. Bila je namenjena sedežu mestnega sodnika, kasneje župana in za seje mestnega sveta, do 1906 je bila v njej tudi šola. Začetek šole v Mestni hiši sega v leto 1554 s kakšnimi 10-15 učenci.

V kroniki Konrada Črnologarja iz leta 1885 beremo: » V jednonasdtropnej mestnej hiši, je pri tleh cerkovnikovo stanovanje in mestna ječa, v prvem nadstropji pa dve šolskej sobi in mestni arhiv.«

V mestnem arhivu se je čuval tudi pečat Višnje Gore iz 14. stoletja, kasneje pa tudi polževa lupina priklenjena na verigo – simbol mesta Višnje Gore.

Danes je v Mestni hiši sedež Krajevne skupnosti Višnja Gora, knjižnica in sedež več krajevnih društev. V njej ima svoj prostor tudi Turistično društvo Višnja Gora. Večja soba v pritličju stavbe občasno služi kot razstavni in prireditveni prostor za krajevne dogodke.

The post Mestna hiša appeared first on Turistično društvo Višnja Gora.

Od vseh stolpov, ki jih je nekoč imelo obzidje Višnje Gore, je edini še ohranjeni stolp pri malih vratcih, kjer tisoči pohodnikov po Jurčičevi poti vsako leto po stopnicah vstopajo v mesto. Ta stolp je bil prvotno namenjen obrambi mesta. Na severozahodni strani proti turškim napadom, v kasnejših letih, ko je bila v Višnji Gori močnejša vojaška postojanka, kot izhodišče za pohode vojske proti Karlovcu. Tam je bilo tudi skladišče municije.

The post Pulferturn (smodišnica) appeared first on Turistično društvo Višnja Gora.

Konjšček je vodnjak, ki ima obliko kapele. Danes bi rekli, da je bil to nekdaj klub mestnih očetov in cehovskih združenj. Tu je v toplem času zasedal mestni svet in tu so svoje letne seje imeli cehi (čevljarski, kovaški, krojaški in usnjarski).

Nekdaj je bilo pred to zgradbo hrastovo korito iz katerega so pili konji, ki so prevažali tovore po državni cesti Karlovac – Ljubljana – Trst. Prav to napajanje konj je tudi dalo zgradbi ime Konjšček.

Na njem je pisalo v nemščini:

» Ich heisse Konjšček Qeelle und erquicke monche Kehle«

(ali »Imenujem se Konjšček, izvir, ki pogašam mnoge žeje«)

Danes je izvir popolnoma suh, ne dolgo nazaj pa je voda prihajala na površje na severozahodnem pobočju grajske vzpetine.

Izvir so zagotovo poznali in izkoriščali že v rimski dobi. V srednjem veku, morda tudi kasneje, so mestni očetje vodo obzidali in nad zidom postavili streho. Tako je nastala nekakšna »vodna kapelica«. Ob stranskih in na zadnji steni poslopja so v obliki klopi položeni debeli kamniti bloki. Po njihovi uglajenosti se vidi, da so dolgo služili svojemu namenu. Verjetno so na njih posedali in se hladili meščani in okoličani v poletni vročini. V zadnji steni je okno, ki omogoča stik s hladnim in vlažnim pobočjem hriba. Pravijo, da so tu mestne gospodinje začasno shranjevale jedila, zlasti meso in druge dobrote, ki so občutljive na poletno vročino.

The post Konjšček appeared first on Turistično društvo Višnja Gora.

Višnja Gora je bila v turških časih vsa obdana z obzidjem. Danes je delno še ohranjeno obzidje na zahodni strani v smeri Doline, dobro ohranjen pa je Cvinger na vzhodni strani.

Na Cvingerju je včasih stal lesen gasilski stolp, ki pa je bil porušen ob bombandiranju Višnje Gore leta 1943. Razen v turških časih, so Višnjanje nepovabljne goste s Cvingerja napadali tudi v moderni dobi. Zadnji tak napad z gasilskimi curki so izvedli v začetku 20. stoletja na Stičane, ki so meščanom za Pusta pripeljali tramvaj, ki ga mesto nima, kot protidar za sodnijo, ki so jim jo leto poprej v času pustovanja pripeljali Višnanje (leta 1900 se je namreč sodnija preselila iz Stične v Višnjo Goro).

The post Cvinger appeared first on Turistično društvo Višnja Gora.

Nekoč je bil Mestni trg center dogajanja. Pri vodnjaku so se zbirale gospodinje, obrtniški pomočniki in vajenci, saj je bil v vsaki mestni hiši kak obrtnik, trgovec ali gostilničar. Vsi so živeli od sejmov, ki jih je bilo, razen nedeljskih, še najmanj deset na leto.

Mestni trg ali Plac je v bistvu prostor po katerem je tekla državna cesta Ljubljana-Novo mesto, ki se na prostoru, kjer je vodnjak, prostorsko razširi. V kroniki iz leta 1885 je napisano: » V železni vodnjak je napeljana po železnih ceveh studenčnica iz hriba Stari grad. Vrh stebra je mali kip Valvazorja. Leta 1872 je bilo vse to na Dvoru pri Žužemberku ulito in je stalo blizu 1000 goldinarjev. Prejšnji vodnjak je bil iz lesa. V mestu je poštna postaja. Pošta je bila tu že v XVII. stoletju. Na vrhu Mestnega trga pa stoji cerkev Sv. Ane.« Nekoč je bil mestni trg center dogajanja.

Sredi trga stoji lipa, ki je bila posajena okrog leta 1885, ob priliki, ko so prvič potovali čez Višnjo Goro Sokoli iz Ljubljane v Novo mesto. Trg je znan po Jurčičevi »Kozlovski sodbi v Višnji Gori«, ki pa gotovo ni bila edina javna sodba, ker je mesto imelo pravico do krvave rihte (smrtna kazen), ter je tudi sodilo razbojnikom, morilcem in čarovnicam. Sodbe pa je izvrševal pincgavgar na Peščeniku, na griču, nasproti odcepa ceste na Spodnje Brezovo, kjer še danes straši.

The post Mestni trg z Valvazorjevim vodnjakom appeared first on Turistično društvo Višnja Gora.

Njegova zgodovina je povezana ne samo, kot smo navajeni, z zgodovino rodbin, ki so jo imele v lasti, ampak tudi s posledicami sprememb  političnega  in ekonomskega značaja v našem prostoru. Mnoge znamenite rodbine, ki so jo krajši ali daljši čas imele v lasti, so pomembno oblikovale ne le ožji dolenjski, ampak tudi širši slovenski in celo evropski kulturni, gospodarski in politični prostor.

Prvi znani lastniki so Galli. V dvanajsetem stoletju so prišli z Bavarskega, vendar so se na slovenskem etničnem ozemlju udomačili in bili leta 1463, sprejeti med kranjske deželane.

Dva iz družine Gallov, Janez ( Janž ) in Urban, sta bila opata v Stični. Jurij Gall je bil kranjski deželni upravitelj. Janž Gall, cesarski diplomat, pa je v 16. stoletju opravil nekaj važnih diplomatskih potovanj. Nasploh je dunajski dvor, v tveganih diplomatskih misijah dajal, zaradi znanja jezikov in lažje komunikacije, prednost kranjskem plemstvu.

Sledeča znamenita rodbina so Lambergi. Bili so lastniki več gradov. Iz njihove rodbine je prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg. Andrej in Wolfang Lamberg sta, v skladu s svojo upravno funkcijo in cesarskimi odloki, urejala položaj Uskokov, ki so se zaradi obrambe pred turškimi napadi začeli naseljevat na Gorjancih.

Krištof in Jožef Lamberg sta bila ugledna diplomata, slednji je dvakrat vodil mirovno poslanstvo v Carigrad v času turških napadov. Sloves družine se odraža v ljudski epski pesmi o Peganu in Lambergarju.

Grof Štefan Ursini-Blagaj je tudi znamenita osebnost katerega rodbina je imela Podsmreko nekaj časa v lasti. V bitki pri Sisku je poveljeval enemu od oddelkov kranjskih strelcev in konjenikov. Kranjska deželna vojska je skupaj  s Korošci, Štajerci, kasneje tudi Hrvati, Uskoki in Krajišniki štela 5000 mož. Pravi pogum kranjskih in karlovških strelcev pod vodstvom Andreja Turjaškega z Žumberka je pognal 12000-glavo turško vojsko v beg. Turki se po tem porazu niso nikoli več opomogli in njihova moč je začela ugašati.

Devetnajsto stoletje je poneslo slavo Podsmreke in dežele Kranjske daleč v svet.

V Podsmreki je delovalo čebelarsko podjetje, ki je  razpošiljalo čebelarsko orodje in panje s kranjsko čebelo po vsej Evropi. Ustanovljeno je bilo leta 1866. Prejelo je prestižne nagrade, med drugim srebrno medaljo na svetovni razstavi v Parizu leta 1878, katero bomo pomnili po izgradnji znamenitega Eifflovega stolpa. Podjetje je izdajalo reklamne kataloge v nemškem, francoskem, madžarskem, poljskem, hrvaškem in češkem jeziku. Naklada je dosegla 285.000 izvodov.

Podjetnost barona Rithschutza, kateri se je leta 1859, star triindvajset let poročil za osemnajstletno Antonijo Cecilijo, Filomeno grofico von Lichtenberg in prevzel v upravo posest Posmreka, je presegla tedanje standarde.. Pakete z orodjem in čebelami so pošiljali na Dansko, Švedsko, Norveško, Rusijo, Španijo in celo evropski del Turčije. Seznam javnih zavodov, ki so v Podsmreki kupili kranjsko čebelo, naveden v reklamnem katalogu, je presenetljiv celo za  razmere današnje globalne trgovine.

Družinska zgodovina ni bila enako uspešna. Oče Emila Rothschutza je bil zaradi goljufive pridobitve naslova barona obtožen in zaprt. V zaporu je samomorom končal življenje. Sin je po tem dogodku priimek spremenil v von Ravenegg. Za slovenske uslužbence in domačine je bil Rožič.

Otroci Emila in Cecilije Ravenegg niso bili tako podjetni kot oče. Sin Franc je zaradi dolgov prodal graščino, gozdove in polja. Zanimivo je, da so tudi bratje Cecilije von Lichtenberg zapravili graščinsko posest v Grosupljem. Sama je starost preživljala v Šiški z dvema hčerkama in dobivala miloščino od plemičev.

Obdobje graščakov in plemičev  se je za Podsmreko končalo. Vplivni trgovci in meščani, vajeni podjetništva in investicij so s svojim premoženjem popolnoma izpodrinili, čedalje bolj obubožano plemstvo.

Ena od takih družin je bila družina Majdič iz Zgornjih Jarš pri Ljubljani. Bili so vodilni na področju mlinarstva, imeli so za ta čas najsodobnejšo tehnologijo, mlin in elektrarno v Kranju, valjčni mlin na paro in turbine v Zgornjih Jaršah. Imeli so v lasti tudi tovarno Induplati. V Celju so odprli sodoben mlin, ki je zmlel 70.000 kg moke dnevno. Leta 1901 so ustanovili veletrgovino Merkur. Podmreko so prevzeli kot kompenzacijo za dolg, ki ga je Ravenegg nabral z odkupom moke. Posestvo so kmalu prodali naprej.

Dunajčan Peter Klarwill je bil predzadnji lastnik Podsmreke. Dal je podreti Raveneggov čebelnjak in pod gradom nasadil sadno drevje. Ker je bil zelo bogat je posest imel samo za užitek in je grad uredil po svojem okusu. Na gradu je uredil lepo knjižnico in zbirko umetnin. Njegovo pretirano uživaško življenje je prizadelo mlado soprogo, tako da je pri triindvajsetih končala življenje s samomorom. Pokopana je na višnjegorskem pokopališču, njena nagrobna plošča je vzidana na steno župnijske cerkve sv. Egidija.

V maju 1939 je Peter Klarwill prodal posestvo družini Verovšek. Evropa je slavila vzpon nacizma in zaradi židovskega porekla je bilo jasno, da ni varen niti v tem delu Evrope, zato jo je zapustil. Vsa oprema, starinsko pohištvo, popolna orožarna in mnoge umetniške slike pa so ostali v Podsmreki.

Anton Verovšek je Podsmreko dedoval po leta 1934 umrlem očetu. Verovškovi so obogateli kot trgovci z železnino in stroji. Trije otroci so prevzeli trgovsko podjetje in ga razvijali naprej. Anton, ki je neozdravljivo zbolel kot otrok za distrofijo mišic, je težko prenašal invalidnost v Ljubljani. Njegovo šolanje je bilo poseben izziv za njega in za družino. Invalidskih vozičkov še ni bilo in zato so ga morali v šolo nositi ali peljati na kolesu. Kljub vsem težavam je dokončal klasično gimnazijo, opravil maturo in arbiturientski tečaj. Z njegovim prihodom na Podsmreko je okolje zaživelo. Družina je bila vzgojena v delovnem in družabnem duhu. Mnogi prijatelji, znanci in sorodniki so prihajali tja, večinoma vlakom iz Ljubljane. Graščina je takrat preživljala lepe čase.

Vojna ji je prizanesla opustošenje. V njej so najdli zatočišče tako begunci kot krajani ob bombardiranju Višnje Gore. Po smrti Antona Verovška leta 1947 je grad zgubil svojega lastnika. Danes je prazen, zanemarjen in žalostna priča kratkoročni pozornosti in interesom naše družbe.

( povzeto iz besedila M.A.Ficko )

The post Grad Podsmreka appeared first on Turistično društvo Višnja Gora.